PRAVA CIPRESA

p { margin-bottom: 0.21cm; }
PRAVA CIPRESA              PC
Cupressus sempervirens L. 
Cipresso
 
DRUŽINA:  Cipresovke  (Cupressaceae)
 
IZVOR IN RASTIŠČE:
Ta termofilna rastlina prihaja iz severne Amerike, je samorasla v območju vzhodnega Sredozemlja, v severni Afriki in Aziji. Je odporna proti suši in uspeva na najrazličnejših podlagah od morske obale do 700 – 800 m nadmorske višine, ljubi zavetne kraje. Dobro prenaša hude zime, a ne preživi v preostrih podnebjih. Je občutljiva za onesnaževanje.
 
OPIS RASTLINE:
Cipresa je enodomna rastlina, zraste 25 do 45 m visoko. Strnjene krošnje so lahko različno oblikovane, od značilne razširjene (var. horizontalis) do piramidaste (var. stricta), ki ju napačno imenujemo moška in ženska cipresa.
DEBLO je pokončno s sivo rjavordečkasto skorjo, ki je tanka, rahlo hrapava, vlaknasta in podolžno progasta.
Luskasti LISTI so kot opeke priraščeni na stranske poganjke, so temno zeleni, majhni in nasprotni, na spodnji strani imajo podolžen smolni kanal.
MOŠKI CVETOVI se razvijejo in sprostijo rumeni pelod marca.
ŽENSKI CVETOVI razvijejo 3 do 4 cm velike okrogle STORŽE, ki so sprva modrozeleni, kasneje pa olesenijo in so sestavljeni iz 8 – 14 lusk v obliki ščita.
RAZMNOŽEVANJE poteka s semeni, a tudi s potaknjenci, ki jih gojijo v zmeseh šote in peska.
 
ZANIMIVOSTI:
Vrstno ime poudarja odpornost listov, ki dajejo drevesni krošnji značilno temno zeleno barvo.
To drevo dočaka visoko starost. Sadijo ga na pokopališčih, ob robu cest in drevoredov, ker pa je zelo občutljivo za onesnaževanje, ob velikih prometnicah ali v močno onesnaženih krajih porjavi in odmre.
Odporen in aromatičen les so nekoč uporabljali za izdelovanje zabojev, v katerih so shranjevali obleke in dragocenosti.
Z destilacijo listov pridobivajo cipresino olje, ki je zelo cenjeno v farmacevtski industriji in kozmetiki.
Cipresa je bila v preteklem stoletju simbol italijanstva, zato so jo za časa fašizma veliko sadili tudi po naših krajih.
Sedanje rastline so zelo odporne proti parazitom, napade ga le cipresina uš, medtem ko je veliko cipres v preteklosti uničil cipresin rak.
 
DAROVALEC:
Cipreso so skupno z lipovcem zasadili maturantje zavoda “I. Cankar” nekaj let potem, ko so se višje šole preselile v center, kot prvi drevesi na zeleni površini ob njihovi stavbi. Drugi dijaki pa so cipresi porezali vrh, da sta moleli samo dve veji. Nato je profesor Franc Biancuzzi eno porezal, da se je lahko druga razvila v nadomestni vrh in se je lahko rastlina končno razpotegnila. Mesto prve poškodbe je še vidno, čeprav ga je druga veja skoraj povsem zaobjela.