OLJKA

OLJKA              KS
Olea europaea  L.
Olivo
 
DRUŽINA:  Oljkovke  (Oleaceae)
 
IZVOR IN RASTIŠČE:
Rod Olea raste v Evropi že od terciarja. Fosilni ostanki v rjavem premogu pričajo, da je zavzemal prvotno mnogo širši areal kot danes.
Med 30 - 40 različnimi vrstami, ki sestavljajo rod oljk in segajo od Afrike prek južne Azije do Avstralije in Polinezije, je nabolj poznana vrsta Olea europaea var. sativa ali navadna oljka, ki jo danes gojijo v vsem Sredozemlju do južnih pobočij Kavkaza, razen tega pa še v južni Afriki, Indiji, Avstraliji, na Japonskem in v Ameriki od Kalifornije in Floride do Čila in Argentine.
Divja izvirna oblika te starodavne kulturne rastline ni zanesljivo znana, vsekakor izhaja oljka iz Sredozemlja ali pa iz Prednje Azije. Nekateri menijo, da se je Olea europaea var. sativa razvila iz vrste Olea europaea var. oleaster, ki ima nekoliko večje plodove. To selekcijo naj bi izvedli nekje v vzhodnem Sredozemlju, verjetno v Siriji. Vergilij potrjuje gojenje oljke v krajih, kjer je rasla omenjena vrsta.
Oljka je izredno značilno sredozemska vrsta. Zmeren in kratkotrajen mraz (-8° C) še prenese, pri hujšem in dolgotrajnejšem mrazu pa propade. Najbolje uspeva tam, kjer rastejo pomarančevci in drugo južno sadje. Najbolj ji prijajo apnenčasta tla.
V Italijo je prišla iz Grčije v prvem tisočletju pr. Kr.
 
OPIS RASTLINE:
Oljka je majhno, močno razraslo zimzeleno drevo. Lahko zraste 10 m visoko. Krošnja je široko razrasla in je zaradi listov, od daleč gledana, sivo zelene barve. Rastlina raste počasi in doseže visoko starost.
DEBLO je skrivenčeno, skorja je sprva siva in gladka, večkrat se prekrije z lišaji. Veje so navzgor usmerjene, vejice pa oglate. Starejša drevesa zadobijo pogosto zverižena debla z močno razpokano skorjo.
LISTI so trdi, usnjati, nasprotni, ne odpadejo. Oljka je torej trdolistnica. Na zgornji strani so listi sinje zeleni, na spodnji pa srebrno sivi zaradi zvezdastih dlačic, ki so za to vrsto značilne in zavirajo izhlapevanje vode iz rastline v vročih poletnih dneh. To omogoča oljki, da prestane dolgotrajna sušna obdobja.
CVETOVI so drobni in beli, rastejo v grozdih iz zalistja listov. Cvetijo od aprila do junija.
PLODOVI so omesenele in oljnate jagode, olive, ki jih stiskajo za pridobivanje jedilnega olja. Sprva so zelene, zrele pa črne.
 
ZANIMIVOSTI:
Pri Grkih je bila oljka posvečena boginji Minervi, v krščanstvu pa je oljka simbol miru in bratstva.
Oljčni nasadi so že od davnega gospodarska osnova sredozemskih narodov. Oljčno olje je najboljše in najbolj cenjeno rastlinsko jedilno olje in sodi med hranila zdrave sredozemske diete. Cenjeno je zaradi hranilnih in zdravilnih lastnosti. Finejše vrste olivnega olja dobijo s stiskanjem oliv, ki so jim prej odstranili koščice. Iz celih zmletih in stiskanih plodov pridobivajo manj vredne vrste olja.
Plodovi, vloženi v slanici, in kruh so že od nekdaj eno od osnovnih živil sredozemskih narodov. Vloženi plodovi so zelo cenjen dodatek k raznim jedem.
Kot pri vseh gojenih drevesih imamo veliko sort, ki so primerne za različne uporabe in različna okolja.
Italija je med največjimi proizvajalci oljk na svetu.
Oljkin les je zelo trd. V njem potekajo izredno lepe rumene in rjave žile, zato je zelo cenjen material za dragocene lesne izdelke. Rabijo ga za izdelovanje pohištva, umetelno mizarstvo, strugarstvo in intarzijo.
 
DAROVALEC:
Prvo večjo oljko je daroval dijak, dva mlajša primerka pa tehnik Edi Lutman.