NAVADNI RUJ

 
NAVADNI RUJ            KS
Cotinus coggygria  Scop.  
Scotano       
 
DRUŽINA:   Rujevke  /  Octovke  (Anacardiaceae)
 
IZVOR IN RASTIŠČE:
Ruj je močno razširjen po vsem Sredozemlju, torej v južni in srednji Evropi, v Mali Aziji in sega do vzhodne in srednje Azije vse tja do Kitajske. Raste tudi po vsej Sloveniji, predvsem po apnenčastih, suhih, kamnitih pobočjih, a se vedno drži toplejših predelov.
Ker je svetloljubno drevo, porašča nekdanje kraške košenice in pašnike. Prilagojen je na ostre razmere, kot sta vročina in pomanjkanje vode. Koreninski sistem ima zelo dobro razvit, njegove korenine segajo tudi do meter in pol globoko. Ruj se gnete v velikih skupinah, povsem pritlehen je, saj ga burja neusmiljeno brije, pa vendar se sčasoma grmiči v sredi le dvignejo in prav zaradi burje so še bolj zgoščeni in zaobljeni. Ko dan okrog novembra že postaja krajši in poznopopoldansko sonce zahaja, se rdečina ruja prelije v rdečino sončnega zahoda v daljavi.
Barvitost pa se spremeni v sen, ki ostane nepozaben.
Kras in Istra vsako jesen zažarita. V notranjosti je listje že marsikje odpadlo, tukaj se prava barvitost šele začenja. Kamen in opoldansko sonce naredita svoje. Čez noč kamen zadrži še nekaj toplote in rastlinam podaljšuje sezono. Kakor da tu jeseni izžarevajo toploto, ki jih je čez poletje tako neusmiljena žgala.
Ruj se jeseni odene v prečudovite barve. Koliko različnih barvnih odtenkov ima, bi verjetno znalo povedati le dobro izurjeno slikarjevo oko. Čeprav raste tudi v notranjosti na toplih pobočjih, tam le redko opazimo tako žarečega. Na kakih pet do sedem let se bolj intenzivno obarva.
Če hočemo spoznati vso njegovo pestrost, moramo v naravo, tja, kjer je doma. To pa je tudi namen vrta. Da tam rastlino opazimo in nas tako prevzame, da se podamo v okolje, kjer naravno raste. Na Krasu in v slovenski Istri se ruj odene v razkošje barv.
Težko se je odločiti, kateri grm je bolj postaven, kateri bolj žari v barvah, kateri odtenek je tisti, ki se v opoldanskem soncu bolj lesketa. Kot ognjeni zublji se na posušenih travnikih in pašnikih dvigajo posamezni grmi.
Ob cesti, kjer neusmiljena daleč iztezajoča se roka stroja vsako leto reže grmovje, je ruj kot škrlatna preproga. Niti stroj mu ne more do živega. Drugače kot drugo grmičje se razraste povsem nizko in prekrije velike površine.
Vendar je to šele uvod pred prihodom na pisani Kraški rob, ki čaka odmaknjen od poti. Kljub neusmiljeni burji listi vztrajajo na rastlinah vse tja do prvih močnejših slan, potem šele odpadejo.
 
OPIS RASTLINE:
Ruj je 3 – 5 m visok listopadni grm.
LISTI so enostavni in jeseni odpadejo. Široko jajčasti do včasih povsem okrogli ali eliptični pecljati listi so premenjalno razporejeni na poganjkih.
CVETOVI do dvospolni s 5 prašniki in 3 vratovi. So drobni in nanizani v velikih latastih socvetjih na koncu poganjkov. Na rastlini so lahko štiri vrste cvetov, obojespolni, samo ženski ali samo moški in tudi povsem neplodni cvetovi. Najprej so zelenkasti do bledo rumeni, proti koncu cvetenja pa se že začnejo barvati rdečkasto vijoličasto. Predvsem je to značilno za neplodne cvetove. Te metlice dajejo rastlini čez poletje, še posebno junija, prav poseben čar.
Čeprav se zdi, da je jesenska barvitost ruja neprekosljiva, ni prav nič drugače takrat, ko cveti. Obarvanost njegovih socvetij se preliva od povsem bele do rdečkasto vijoličastih odtenkov. Tudi zelena obarvanost listov se spreminja od svetlo do povsem rdečevijoličasto zelene. Šele tam, kjer je ruja veliko skupaj, kjer ga neusmiljeno brije burja, tam spoznamo vso njegovo pestrost in barvitost. Prvič jo pokaže spomladi v cvetju in listih, jeseni pa svoje razkošje spet predstavi v še večjem bogastvu, preden se do pomladi poslovi. Pa ne povsem, čez zimo zbitost in gosta razrast grma prav izstopata. Že na daljavo ga prepoznamo, ko se enkrat spoznamo z njegovo podobo.
 
PLODOVI dozorijo jeseni in jih je zaradi že omenjenih različnih cvetov na rastlini malo. Plod je kot grah velik plod in ima eno samo seme. Ko plodovi dozorevajo, se cvetni peclji močno podaljšajo in pokrijejo z gostimi dlačicami. Peclji s plodovi se med seboj tako prepletajo, da tvorijo nekako lasuljo. Zato pravijo Nemci, Francozi in Nizozemci tej rastlini “lasuljasti grm”.
RAZMNOŽEVANJE
 
ZANIMIVOSTI:
Znanstveno ime izvira iz grščine, kjer pomeni kotinus smolnato rastlino.
Dišeči les je bil zaradi smole zelo cenjen. Iz njega so pridobivali rumeno barvilo, ki je bilo zelo dobro za barvanje usnja.
Listi ruja zažarijo v jeseni v raznoterih rdečih, vijoličastih in zlatorumenih odtenkih, zato ga marsikje sadico po vrtovih in nasadih.
 
Povsem drugače je na toplejših delih Krasa ali slovenski Istri. Tam je običajno najlepši prav okrog prvega novembra ali še pozneje, odvisno od leta. Med Podpečjo in Zazidom, visoko nad Hrastovljami, na tistih položnih delih tik nad eno izmed stopnic Kraškega roba, se ponujajo ene najbolj barvitih zaraščajočih se travnatih površin. Ko se sprehodiš med njimi in se potem ozreš nazaj proti Tržaškemu zalivu, kjer se poznojesenska svetloba odbija od morske gladine, je pogled ves prepreden s prečudovitimi odtenki rdečine.
 
 
DAROVALEC:
Profesorica Danja Bregant in dijaki