NAVADNI DIVJI KOSTANJ

p { margin-bottom: 0.21cm; }
NAVADNI DIVJI KOSTANJ               PL 
Aesculus hippocastanum L     
IIppocastano
 
DRUŽINA:  Divjekostanjevke  (Hippocastanaceae)
 
IZVOR IN RASTIŠČE:
Njegova domovina so severna Grčija, Bolgarija in Albanija, kjer raste divje. Odtod so ga v 16. stoletju prinesli na Dunaj, leta 1651 pa ga je Bachelier prinesel v Pariz. Drevo je danes doma v zmerno toplih predelih severne poloble, na evropskih in ameriških tleh. Raste na vsakem terenu, potrebuje pa veliko prostora.
V 17. stol. je prišlo v navado, da so sadili navadni divji kostanj v parkih in drevoredih zaradi sence, ki jo nudi njegova krošnja, in lepih cvetov. Danes taki drevoredi niso več priporočljivi, ker jeseni pade na ceste preveč listja in so trdi plodovi lahko nevarni, kadar zreli padajo na tla. Drevo je tudi zelo občutljivo za mestno onesnaževanje, zato listi hitro rumenijo in drevo počasi odmira.
Danes ga napada parazit, ki mu suši liste, da predčasno odpadejo. Proti njemu se borijo z infuzijami.
 
OPIS RASTLINE:
Veličastno drevo zraste 30 m visoko, je lepega videza, nima pa dolge življenjske dobe. Krošnja je okrogla in zelo gosta, zato je drevo zelo pomembno za obnavljanje in čiščenje zraka. Veje se navadno krivijo navzdol.
DEBLO ima rjavo rdečkasto ali rjavo sivkasto skorjo, sprva gladko, ki z leti razpoka in odpada v velikih luskah. Mogočno deblo se značilno zavija, večkrat je v notranjosti votlo.
Zimski popki so značilni in veliki. Na koncu veje so velik končen popek in dva manjša stranska. Pokriti so z debelimi, oplutelimi luskolisti, ki izločajo mnogo smole, tako da so popki močno lepljivi. Zasnove socvetij so tesno spravljene v sredini. Zasnove listov so gosto porasle z dlačicami. Vse to dobro varuje v popkih skrite brstiče pred zimskim mrazom.
LISTI na dolgih pecljih so dlanasto sestavljeni iz 7 suličastih lističev (druge vrste imajo večinoma peternate liste) in kažejo poudarjeno ožilje in zelo tanko osnovo.
CVETOVI so dvobočno somerni, beli z vijoličastimi, oranžnimi in rumenimi odtenki na osnovi venčnih listov. Odprejo se aprila – maja. Združeni so v bogata latasta, do 30 cm svečasto postavljena socvetja.
PLODOVI so 3 - 6 cm velike, okrogle, bodičaste, zelene glavice, ki se odprejo v tri dele. V njih so tri velike, svetleče rjava semena – kostanji (indijski kostanji).
RAZMNOŽUJE SE s semeni, ki jih je treba posaditi takoj, ko dozorijo, ker zelo hitro izgubijo sposobnost kalitve.
 
ZANIMIVOSTI:
Morda izhaja rodno ime iz latinske besede „edere“, ki pomeni jesti. Z mletimi kostanji so namreč v preteklosti krmili prašiče, ovce in koze. Vrstno ime pa je grškega izvora iz besed “hippos” – konj in “kastanos” – kostanj. Na Vzhodu so namreč s plodovi krmili konje in jim jih dajali kot poživilo. Po mnenju nekaterih je bilo v Turčiji v navadi zdraviti konje z dihalnimi težavami z zmletimi kostanji.
S kostanji se hranijo tudi jeleni.
Plodovi se rabijo tudi v zdravstvu zaradi taninov, saponinov, škroba, flavonskih in oksikumarinskih glikozidov. Zdravilo mora predpisati zdravnik. Učinkuje vsestransko: povečuje prekrvavitev, utrjuje žilne stene, blaži krče in vnetja, preprečuje otekline in vpliva na zmožnost strjevanja krvi.
Les divjega kostanja ni kvaliteten, je kremasto rjavkaste barve, zelo lahek in mehak. Rabijo ga za izdelavo igrač in zabojev za sadje.
Za drevorede izbirajo tudi zelo okrasen in bolj prilagodljiv različek A.h. x carnea z rdečimi cvetovi.