Jerebika

 
JEREBIKA      Sorbus aucuparia L           ALP
                                                                         Sorbo degli ucellatori
DRUŽINA:  Rožnice  (Rosaceae)   
IZVOR IN RASTIŠČE:
Jerebika dobro prenaša nizke temperature, specializirana je na hladnejše klime, zato se je razširila povsod po Evropi, od Islandije do Rusije, vključno v Angliji, odsotna je le na Sardiniji in v Španiji. Razširjena je tudi v zahodni Aziji in severni Afriki, danes tudi v Severni Ameriki.
Jerebiko srečamo v hribovskih in gorskih gozdovih, od predgorskega sveta vse do visokogorja. To so kraji, kjer je zaradi nekoliko višje nadmorske lege in gozdnate okolice zrak tudi poleti vlažnejši. Vroča poletja jo lahko poškodujejo, zato se v sredozemskih predelih razvija le nad 500 - 600 m nadmorske višine. Ceni zračne sončne, a tudi senčne kraje, humozna, drenirana in rahlo kisla tla. V Alpah kot pionirska rastlina osvaja propadla tla in zdrži tudi v skalnatih in previsnih nišah do 2400 m zaradi močnih korenin.
 
OPIS RASTLINE:
To vsestransko privlačno samorastniško drevo ni dolgoživo. Jerebika se najpogosteje razvije grmičasto in se le redko razraste v 15 – 20 m visoko drevo. Oblikuje ne pregosto, sprva jajčasto, nato okroglo ali dežnikasto krošnjo. Veje so vodoravne ali nekoliko moleče navzgor.
DEBLO je valjasto in vitko, široko največ 50 cm. Skorja je gladka in sijajna, sprva sivo rumenkasta, kasneje črnikasta, pogosto po dolgem razpokana, z madeži ali temnimi lenticelami. Popki so dlakavi.
LISTI so premenjalni in dolgi 20 cm, briljantne zelene barve, na spodnji strani svetlejši. So neparnopernato sestavljeni, imajo 9 – 15 jajčasto podolgovatih lističev, ki so na bazi celorobi, sicer pa na dveh zgornjih tretjinah ostro narezani. Ti so sprva dlakavi, nato gladki. Jeseni zadobijo zlato rumeno ali toplo indigo rdečo barvo.
Listni brsti so dolgi, vretenasti, temno purpurni in dlakavi.
CVETOVI se pojavijo od maja do julija, so drobni, obilni in skoraj okrogli. Jerebika  cveti v belih 10 – 15 cm širokih kobulih, ki neprijetno dišijo podobno kot kostanjevi cvetovi.
PLODOVI so 1 cm drobna, sprva zelena nato oranžno jabolka s tremi semeni, zbrana v težkih grozdih. Zaradi vrste plodov spada jerebika v poddružino pečkatoplodnih rožnic (Maloideae / Pomoideae). Nekatere jerebike razvijejo plodove, ki dozorijo v beli, rumeni,rožnati in škrlatno ali koralno rdeči barvi. Plodovi ostanejo na drevesu še dolgo potem, ko listi odpadejo.
RAZMNOŽUJE se s semeni, ki jih pomagajo širiti ptice in lahko vzkalijo tudi nekaj let po tem, ko so bila odvržena. Lahko rabimo tudi pritlike.
ZANIMIVOSTI:
Rodno ime je latinskega izvora iz besed “aucupor” – loviti ptice, ki je sestavljenka besed “avis” – ptica in “capio” – vzeti. V preteklosti so namreč z njenimi plodovi pripravljali lepljivo vabo za ptice. Jerebiko so tudi sadili okoli priprav za njihov lov, ker ptice zelo cenijo jerebikine plodove, ki so zanje pomemben vir hrane v zimskem času.
Plinij je jerebiko klasificiral med srečna drevesa zaradi barve plodov.
Za Kelte je bilo sveto drevo, ker so se s plodovi hranili bogovi. Sadili so ga ob hišah proti strelam in da bi podilo čarovnice in zle duhove, odtod izhaja priljubljenost izdelave pohodnih palic iz jerebikinega lesa. V keltskem koledarju se po tem drevesu poimenovali mesec Cerdinen ali Luis.
Les je cenjen zaradi lepe rdečkaste črnjave, drobnozrnat in trd, a hkrati prožen in izjemno priljubljen za izdelavo struženih predmetov (oporišča, kolesa za motovila), sank, instrumentov (flavte), pohištva in oglja.
Plodovi so užitni tudi za ljudi, zato iz njih ponekod kuhajo marmelado, ponekod jih kandirajo, v Angliji pa jih kuhajo kot prilogo k divjačini. Bogata je z vitaminoma C in A, zato se v ljudskem zdravilstvu uporabljajo kot zdravilo proti prehladu, sicer pa naj bi učinkovali tudi kot dober diuretik, emenagog, adstringens in antiskorbutik. Uporabljali so jih tudi kot zdravilo za domače živali. Iz njih pridobivajo znani sorbitol za sirupe proti kašlju in kot sladilo v dietnih pripravkih. Jerebikine učinkovine so rabljene tudi v  kozmetiki za suho kožo.
V obdobjih lakote so ljudje zmleli plodove in jih dodajali moki za peko kruha.
Zaradi privlačnega izgleda ob cvetenju in zorenju jo pogosto kot okrasno drevo sadijo v parke, vrtove, obcestne drevorede in sadovnjake. Zaradi trdoživosti je primerna tudi za pogozdovanje. V hribih pozno poleti ostrmimo nad barvitostjo, ki jo razkazujejo njeni zreli plodovi in živopisno obarvano listje.
Ker so jerebike priljubljena okrasna drevesa, so vrtnarji vzgojili številne križance.
 
DAROVALEC:
Gozdna uprava FJK