ČRNIKA

ČRNIKA          KS 
Quercus ilex  L.
Leccio
 
DRUŽINA:  Bukvovke  (Fagaceae)
 
IZVOR IN RASTIŠČE:
Območje razširjenosti tega zimzelenega hrasta se razteza od sredozemskih obal do severne Afrike. V notranjosti z zmerno klimo je črnika soustvarjalka značilne sredozemske makije, ker se je prilagodila sredozemskim podnebnim razmeram. Rastlina je zelo vztrajna in uspeva na revnih, apnenih tleh, ne ljubi pa obilno ilovnate prsti. V bližini morja je zelo koristna njena senca. Morska sol, ki jo prinašajo morski vetrovi, ji ne škoduje.
Zelo razširjena je na tržaškem krasu, med Devinom in Nabrežino, nad dolino Rižane in Vipave še onstran meje.
V Gorici uspevajo stare črnike ob vhodu v goriški grad, v Javnem vrtu in Pevmskem parku ter nekaterih drevoredih.
 
OPIS RASTLINE:
Drevo je 25 m visoko. Krošnja je ovalna, gosta in razsežna.
DEBLO se kmalu razveja, v premeru doseže okoli 1 m. Skorja je siva, pri mladih rastlinah gladka, pri starejših razpokana v majhne, skoraj kvadratne luske.
LISTI so zimzeleni in ostanejo na drevesu 2-3 leta. So enostavni, usnjati in premenjalni. Listna ploskev je lahko različne oblike in velikosti. Pri mladih rastlinah je listni rob narezan in ima ostre zobce, pri odraslih pa je listna ploskev celoroba. Zgornja stran lista je svetleča, medtem ko je spodnja bela in puhasta zaradi bleščeče belih dlačic, ki so razmeščene tako, da oblikujejo drobne zračne prostore, ki se lahko napolnijo z vlago. S tem preprečujejo nadaljnje izhlapevanje in omejujejo transpiracijo.
CVETOVI se pokažejo junija skupno z listi, so enospolni: moški cvetovi so rumene viseče mačice, ženski poganjajo v zalistjih.
PLODOVI so drobni želodi in tičijo do dveh tretjin v skledicah, ki so sestavljene iz dlakastih lusk.
RAZMNOŽUJE se s semeni ali s koreninskimi stranskimi poganjki.
 
ZANIMIVOSTI:
S tem vrstnim imenom so to drevo imenovali že Rimljani.
Želod je najljubša hrana merjascev. Meso merjascev, ki ga uživajo, ima poseben vonj in okus.
Črnika, hrast plutec in makedonski hrast so edini zimzeleni hrasti razširjeni na italijanskem kraško-sredozemskem področju.
Črniko gojijo predvsem kot gozdno rastlino, njen les je dobro gorivo. Iz njega je mogoče še pridobivati pohištvo, oporišča za orodje, oglje.
V preteklosti so jo uporabljali za renesančne vrtove, kjer so z rezanjem dosegli visoke in rigidne oblike v nasprotju z nizkim plotom. V mestnem okolju se zvečina rabi za drevorede, lahko pa jo obrezujemo v mejo.
Kot pri drugih hrastih se sveže narezan les obarva modro okoli žebljev, ki jih vanj zabijemo. Dejstvo je pripisati taninu, ki ga les vsebuje in reagira z železom. Prav zaradi tanina je bilo črničevje vir snovi, ki so jih uporabljali v usnjarstvu in predelovanju kož v grško - rimski dobi.
Drevo napade večkrat gliva, ki povzroči nastanek belkastih madežev na listih.
 
DAROVALEC:
Prvo črniko je darovala profesorica Danja Bregant, drugo pa Gozdna uprava FJK.